Gledališki objekti - Razpoka v kozmičnem jajcu

11. 10. 2017

RAZPOKA V KOZMIČNEM JAJCU Razstava gledališkega objekta

Zdi se, da vsaka ustvarjalna poteza vznikne iz diferenciala, na osnovi razlike. Prelivanje na eni strani, manko na drugi. Da bi se kaj zganilo, mora med enim in drugim obstajati neka membrana. Ker če opne, meje ni, je vse izenačeno. V psihološki perspektivi je izenačenje stanje po dobro opravljenem delu, izpolnjeni želji ali doseženem spoznanju; v fizični pa preprosto termodinamični kolaps in smrt. Oboje se zgodi glavnemu protagonistu Smrti v Benetkah. Ko uzre najvišjo Lepoto, je dopolnjen namen duhovnega naprezanja, ko uzre Smrt, je dopolnjen namen telesnega življenja. Ta izkušnja vseeno ni absolutna in dokončna. Bremeni jo neznani preostanek: pomen in smisel nista docela spoznana, zato sledi ponovitev.

Po motivih istoimenske novele/filma je nastal Melanholični croquis, gledališki dogodek, ki ga je režiser Matej Filipčič premierno uprizoril novembra 2015. Likovni dogodek – gledališki objekt, kot ga poimenuje, je njegova stalnica, ki sledi vsaki gledališki predstavi.

Gledališki objekt je Filipčičeva izvirna tehnika za spominsko kapsulo – kvantno sliko, s katero se zanj in gledalce odpirajo in zapirajo spomini, odnosi, lepota in minevanje. Ta slika je tridimenzionalna, v njej scenski elementi iz predstave postanejo likovni znaki razstave. Skrbno izbrani, na novo premišljeni in ponovno razpostavljeni v galerijskem prostoru, ustvarijo nov zunanji prostor, ki lahko zdaj, prost dramske igre in naracije, nemo nagovarja gledalčeve lastne spominske strategije. Logika ponovitve (predstava/razstava), pravi Derrida, je kompulzivna, ker jo poganja strah pred smrtjo/želja po trajanju. Ukaniti ju je mogoče samo z artefaktom, ki izgubi podeli telo, hišo, bivališče in odprt prostor. Tako jo vsaj za hip uprostori in iztrga iz časovnosti.

Pomenljivo je, da naslov razstave tokrat ni enak naslovu predstave. Interieri, Osum, Sanset, Ko mine …, La la la …, Tosca, Marija Antoinetta so bili predstave in razstave. Razpoka v kozmičnem jajcu je croquis in obenem to tudi ni. Ni zgolj uprostorjen čas – spomin za nazaj, je še nekaj drugega. V Filipčičevem raziskovanju ustvarjalnega procesa je logično vprašanje: kaj sledi izkušnji zrenja v lepoto/smrt? Kaj je onkraj zadnjega prizora, v katerem se Melanholija in gledalci znajdemo pred morjem ne(s)končnega? Horizont onkraj horizonta, prostor onkraj časa: tu ni več znanih, a bolečih interierov lastne psihe, zdaj je tu vpogled v individualno strukturo, v postopek (osebnega, avtorskega, umetniškega) ustvarjanja. In kaj je v človeškem pojmovanju stvarjenja popolnejšega od kozmičnega jajca?

Jajce je univerzalni simbol in sam po sebi umljiv, saj je v njem seme, iz katerega vse pride v obstoj. Zamisel, da je vesolje nastalo iz jajca, si delijo vse civilizacije in kulture. Kozmično jajce, rojeno iz prvotnih voda, se razdeli na dvoje. Šele sedaj, v razpoki je svet viden. Z njo nastaneta nebo in zemlja, zgoraj in spodaj, noč in dan, gibanje in mirovanje, prej in potem -  in tako v nedogled, vse do materije in antimaterije. V trenutku polarizacije se val prelomi v delec. Tudi z »bodi svetloba in bil je prvi dan prvega dne« je podobno. Pa naj gre za stvarjenje galaksij, delanje predstave ali kuhanje kosila. Vsa opravila – po meri človeka – sledijo isti vaji, isti ponovitvi. Iz neobstoja v obstoj: vibracije stvarstva registrira srce, interpretirajo možgani in treba je v akcijo: zagrabi veslo in udejanjaj! Valovanje sinusoid je edina pisana sled, a še ta sproti izginja: negibno, a očem neskrito, je zavedanje o(g)rodja, arhetipa kreacije same.

Avtorica spremnega besedila: Sonja Dular, september 2017

 

LEGENDA

Jajce zgoraj = gledališki projekt v nastajanju 

Harfa = vibracije časa in prostora

Srce = receptor vibracij

Medaljon = spomin in usoda, v njem živi ustvarjalni imperativ

Hiša = »gnezdo«, notranji psihološki prostor

Možgani = interpret vibracij

Sinapsi = leva in desna hemisfera, razum in čustvo

Veslo = sredstvo, ki pelje od a do ž

Sinusoide = proces kot stanje, ki uravnava razmerja in spomine, vrhove in doline, melanholična sled

Jajčni lupini = ogledalo osebnega časa, gledališče in razumevanje sebe v svetu odnosov

Vrtljiv oder = galaktične razsežnosti, prostor neskončno navzven, kjer je moj, tvoj, naš svet

 

Gustav Mahler: 5. Simfonija, 4. stavek Adagietto Music of the Spheres je star in pogosto predebatiran pojem, vendar verjetno še nihče ni uporabil planetov kot dejanskih glasbil. Elektromehanske orgle delujejo tako, da se majcena kovinska koleščka hitro (npr. 440-krat na sekundo) vrtijo pred elektromagnetom, kar proizvede električno sinusno krivuljo, ki jo lahko ojačano poslušamo po zvočniku. Tudi planeti krožijo okoli Sonca - Zemlja npr. enkrat na leto. Da bi lahko slišali ta zvok, bi morala obkrožiti vsaj dvajsetkrat na sekundo. Za vsako sekundo zvoka je bilo iz baze podatkov pri vesoljski agenciji NASA izračunanih skoraj 50.000 dnevnih astroloških kart in položajev planetov. Ti podatki se dajo prek sinusne kotne funkcije pretvoriti v digitalne krivulje. Ker pot planetov precej odstopa od idealnega kroga, tudi dobljene krivulje niso čisti sinusni signali. Vsak planet ima namreč po svoje ekscentrično krožnico, zato ima tudi svojstven zvok. Te krivulje se potem predvajajo pri različnih hitrostih, da dobimo glasbeno ustrezno višino zvoka (približno 100.000 hitreje od realnega časa).

Za kontrabase so vsi trije FM oscilatorji igrali Zemljo (heliocentrična krivulja Zemlje je zrcalno enaka geocentrični krivulji Sonca), za violončela je bila uporabljena Venera in za viole kombinacija Sonca in Venere. Samo prva violina ima Soncu in Veneri dodano geocentrično Luno, druga violina pa Merkurja, kar odlično "destabilizira" sistem v "mehkejši", bolj organski zvok.

Vsi zvoki so bili naknadno modulirani z 42 minutnim posnetkom signalov izbranih šestih EEG elektrod. Posnetek je nastal pred dvema letoma med merjenjem čustvenega odziva gledalca ob spremljanju gledališke predstave Melanholični croquis. Nihanja v prevodnosti kože človeka tako soustvarjajo zvočno pokrajino ambienta, kjer digitalna simulacija vesolja zazveni v trepetanju zvoka.

Avtor besedila: Janez Križaj