Gledališki objekti - Marija Antoinetta

14. 7. 2011

"MARIJA ANTOINETTA-GLEDALIŠKI OBJEKT"
atrij Mestne hiše v Ljubljani
14.7.-28.8.2011

oblikovanje promocijskega materiala: Rok Marinšek
tehnična postavitev: Igor Remeta
foto: Peter Uhan

Če je bilo v okviru projekta Marija Antoinetta v formi gledališkega dogodka življenje te najbolj znane francoske kraljice prikazano kot napeta gledališka predstava, je razstava gledaliških objektov oziroma emotivnih elementov iz njenega življenja Filipčičev poskus ujetja bežečega spomina na njeno usodo. Gre za poetiziranje pogledov na usodo, ki še po več kot dvesto letih od njene fizične smrti niso našli enotnega izhodišča. Njena posmrtna maska kot šahovsko polje odpira morje interpretativnih možnosti. Zato razstava govori o potovanju, tako Marije Antoinette, ki na prizorišču umanjka in jo nadomesti obiskovalec, kot tudi spomina. Pot ga želi transformirati v še neznane pokrajine, ki jih odkriva gledalec. Predstava Marija Antoinetta je bil dogodek v prostoru, na razstavi pa zavzema osrednjo vlogo prostor s svojo zgodbo.
Imaginarne pokrajine, ki jih odpira vizualno bogastvo časovnega obdobja te kontroverzne vladarice in njen stil življenja, fantazijsko razkošje francoskega dvora, umetelnost dekorja, dnevnih ritualov, pričeske in umetnosti nas lahko s pomočjo lastnega čustvenega spomina ponesejo v fantazmagorijo podobe nekega časa v trenutku, ko se življenjska tekočina spomina že izteka. V prostoru izplutja nas pričaka zasidrana ladja, ostaline predstave Marije Antoinette ter široko razprt zemljevid srca. Večpomenska simbolika posameznih elementov se na različne načine dekodira skozi prizmo gledalca. Gledališki objekt kot simbol igre življenja in pot, ki jo lahko prepotujemo ob senzualni potopitvi v emotivne elemente življenja Marije Antoinette. Ladja nas kot simbol potovanja ponese v spominske pokrajine igre življenja, ki jo simbolizira šahovnica, in v žalovanje za izgubljenim trenutkom razigrane mladosti, ki se na dežnikih – lovilcih solz poigrava s prijetno nostalgijo. Vse je ovito v bršljan, ki že od antike dalje simbolizira večnost.
Naša perspektiva je sedanji trenutek, ki naj bi s pogledom v preteklost omogočala vizijo transcendence v drugačni prihodnosti. Življenje in trenutek, ki ga živimo zdaj, to perspektivo krvavo potrebujeta.

Eva Kraševec

 

Če razstavimo objekte, kostume in scenografijo iz gledališke predstave, jih v nekem drugačnem prostoru in v drugačnih nevarnih razmerjih pravzaprav postavimo v novo gledališko predstavo. Zdi se, kot da gre za prostor, o kakršnih beremo v detektivkah, prostor, v katerem se je zgodil umor. Tam je čas zamrznjen, predmeti pridobijo povsem drugačen pomen kot v vsakdanjem življenju, na njih zasije nekaj, kar je bilo prej prikrito, ključ do razrešitve umora se lahko skriva v tem, kako so postavljeni, ali kakšen manjka ali je kakšen preveč. To je prostor, v katerem ni glavnih oseb oziroma je vsaka oseba, ki manjka, potencialni osumljenec.

Na detektivko sem se spomnila, ker je razstava Marija Antoinetta režiserja in scenografa Mateja Filipčiča pravzaprav zgodba o smrti. Gre za simbolni pogreb velike, skrivnostne in tragične kraljice, kot pravi avtor razstave. Metafora odhajanja. Zamrznjena zgodovina. Simetrija oblasti. Tragika moči. Šahovske figure, potica in od šminke umazan robček, dežnički z infuzijami, s katerimi se hranijo zlate ribice, posmrtna maska, venec vrtnic, ki ga bo razjedel čas, in njegova slika, ki se bo ohranila.

In potem njena veličastna obleka in grozljivo manjkajoča glava, ki jo nadomešča nežen vodomet, ki k oblakom vzdiguje ladjo. Pod kraljičino obleko so nemarno odvržena moška oblačila, kostum Marka Mandića, ki je bil v Filipčičevi predstavi Marija Antoinetta, na razstavi pa je očitno, kot v Orlandu Virginije Woolf, stopil na drugo stran, ne življenja, ampak spola, in začel novo življenje v nekem drugem zgodovinskem obdobju. To, kar je bilo, je zdaj zanj/zanjo le spomin.

Razstava Marija Antoinetta govori o tem, kako zelo sta smrt in spomin povezana. In vendar spomin, kot ugotavljajo različni psihoanalitiki, nikoli ni to, kar se je v resnici zgodilo. Kot pravi ameriški nevrolog David Eagleman: če bi lahko primerjali naše spomine in resnične dogodke, bi presenečeni spoznali, kako ves čas ponarejamo svoje življenje, kako ustvarjamo majhne mite, da bi ustrezali naši ideji o tem, kar mislimo, da smo. Spomin je stroj za mite in Marija Antoinetta je to zelo dobro vedela.

Irena Štaudohar

 

Prvi pogled na instalacijo ti izvabi nasmešek. Dalijevske podobe, sanjske, tu in tam bizarne, pa spet  duhovite,  dalijevska igra simbolov. A tako kot pri Daliju, za katerega vemo, da je za vsako podobo enciklopedija znanja, najnovejših odkritij v znanosti,  tako Matej Filipčič z vsakim koščkom, s katerim poskuša ujeti francosko kraljico, premišljeno postavlja predmete, jih ukrivlja, jim briše pomen in ustvarja novega, da bi sprožil v obiskovalcu njegov lastni miselni proces, da bi sprožil nove in nove asociacije o včeraj, predvčerajšnjim, o danes in jutri.

Čas je samo mašina, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkratno, je - kot mnogi pred njim - zapisal Cees Noteboom.

Vsak sedanji trenutek nosi v sebi klico preteklosti in prihodnosti. Ljubimca, ki se uničujeta, se morata samo spomniti, kako sta se nekoč ljubila. Vse je še tam. Čas, ki smo si ga izmislili, da bi zabrisali to, da se stvari dogajajo hkratno. Štejemo Kleopatrine minute, ki je s svojimi astronomi postavila naš koledar, ne da bi razmišljali, da bi se brez nje naš čas vrtel drugače. Kako bi se vrtel brez Antoinette.

Nabrano, navolančkano, načičkano, rožnata preproga, gruče vrtnic, rose is a rose is a rose,

Mali Versailles, kot  je vzdihnila ena izmed obiskovalk. In res se zdi, da je Filipčič poustvaril njen intimni Versailles, bolje njen mali dvorec Trianon, v katerega se je zavila, da bi se skrila pred pogledom javnosti - pred pogledom “velikega brata”. Ovila se je v metre, kilometre svile, v oblake parfuma, v skulpturirane lasulje s ptiči, v igre s kartami, se skrila med naparfumirane ovce z modrimi trakovi, med svoje kokoši ... Kam drugam, pred secirnico dvora, če ne nazaj k naravi. Zato ščebetanje ptičev, zvoki vetra,  grmenja, kot kontrast glamurju, rožnatim tepihom, naborkom in lasuljam. Hraniteljeva roza obleka brez glave. Tiste glave, ki se je dostojanstveno zakotalila pred razjarjeno množico, lačno krvi na trgu revolucije, prepojenem z modro krvjo. Vanjo je moški namočil robec in videl, da je kri rdeča, tako kot njegova.

Tam je robček, na katerem je ostanek šminke, odtis nekih ustnic, ki so jedle potico. Če ni kruha, naj jedo potico. Izjava, ki so jo pripisovali mnogim osovraženim princesam pred njo, samo propagandni kliše, pripraven, da uničiš javno podobo. Pustimo to, da vladarica, ki se je tako angažirala v dobrodelnosti, tega ne bi nikoli izrekla.  In vendar je potica ostala. Tam je, da se ponovno preizprašamo o moči negativne propagande, o eni sami govorici, ki povleče za sabo plaz obrekovanj, o poplavi rumenega, ki tako zaznamuje naš čas. Pa tudi o voajerizmu in potrebi pogledati pod površino, pod obleko, v spodnje hlače z izvezenim monogramom, v intimo. Potica je tam, tako kot razvpita ogrlica, ki je nikoli ni želela, a je s pomočjo dvornih spletk zadrgnila njen vrat.

Tako kot vse Filipčičeve razstave - instalacije, ki so nastale iz gledališča, je tudi ta svojevrsten teater. Teater predmetov, ki jih režira pogled obiskovalca. Narobe obrnjenih roza dežnikov, ki se napajajo z infuzijami naših solz, vsi ti drobni predmeti, za katere se zdi, da se jih je dotikala Antoinettina, pa se jih je dotikala predvsem Mandićeva roka, in na zmečkanem robčku ob potici so njegove ustnice.  So res? Komu mar. Vsak predmet, robček z odtisom šminke, šahovske figure, obleka, igralna karta... prostorsko, z vonjem priča o nekem času, ki ga ni več, a ga, če hočemo, lahko zavohamo  na ulicah evropskih mest. Po revoluciji diši. Antoinett je toliko, kot je obiskovalcev, Antoinett je toliko, kot je tistih, ki v tistem trenutku razmišljamo o njej. Ena od njih se vozi  na sanjski ladji, kitari v obliki srca, in pluje proti toku. Slap teče navzgor, sidro je pripeto na obok neba.

Nagrobni venec iz vrtnic bo ovenel, počasi vene z vsakim novim obiskovalcem, vene pred njegovimi očmi, obleke Marije Antoinette bodo ostale na portretih, v filmu, zarisane v naši podzavesti kot simbol rokokoja, razkošja, ekstravagance.

Na njeni posmrtni maski, ki jo Filipčič vidi kot šahovnico, se bo še vedno igral šah črnobelih figur, saj res, je bila revolucija res rdeča? Kralji in kraljice bodo še naprej najprej žrtvovali kmete, da bi ubranili  trdnjave, in po  črnobelih poljih vodili svojo premišljeno igro ... Ta instalacija je obupen poskus - da bi končno dojeli, da je vse, kar moramo - samo spomniti se, samo spomniti se.

Vesna Milek