EMILIJA

2. 10. 1995

"EMILIJA"

igrajo:
Petra Govc, Sanja Neškovič, Lučka Počkaj, Mateja Rebolj, Matej Filipčič, Mare Mlačnik, Goran Bogdanovski

koncept in režija: Barbara Novakovič
sodelavka za likovno umetnost: Helena Pivec
scenografija: Aljoša Kolenc
kostumografija: Majda Kolenik
izbor glasbe: Blaž Peršin
svetlobno oblikovanje: Miro Janežic
rekviziti: Andrej Stržišar, Barbara Novakovič

produkcija: Muzeum, Ljubljana
soprodukcija: SNG Drama, Ljubljana
 

Emilija

Hrepenenje po hrepenenju, Lojze Smasek, Večer
(...) Življenjska zgodba Eve LucijeCecilije Viktorije Kraus (sama si je nadela še ime Emilija), rojene leta 1785 v Idriji in kasnejše Napoleonove sopotnice na njegovih boljnih pohodih, končno pa čudaške, izigrane in obubožane starke, je namreč izhodišče za množico pogledov na to temo in priložnost za univerzializacijo nekega bolj ali manj oprijemljivega konkretnega dogodka. Hrepenenje po Napoleonu se je zato razvilo v umetnini Barbare Novakovič Emilija v hrepenenje po hrepenenju, saj pomeni vsaka uresničitev želja in pričakovanj če ne že razočaranje pa vsaj čustveno izpraznitev. Z bližnjim, otipljivim Napoleonom "v rokah" se poraja hrepenenje po njegovi idealizirani podobi "na strehi" (torej nasprotno od pregovora "Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi").
To je avtorivci zamisli in režije Emilije - Barbari Novakovič - uspelo predstaviti z začetno prekipevajočo, "vriskajočo" radostjo dekliškega, mehkega, tako rekoč lebdečega pričakovanja, izraženega s štirimi igralskimi, dopolnjujočimi se variacijami na temo Emilije, ki je ob njo postavljen togi, oglati, trdi svet moških, predvsem bojevnikov, predstavljen s tremi igralci. Poglavitna miselna točka uprizoritve pa je spoznanje, ki se rodi iz srečanja obeh silnic - ženske in moške tendence. Emilije plešejo z Napoleoni. Fizično so v njihovem objemu, duhovno pa gledajo skozi njih in mimo njih - v predstavo o njih, ki je drugačna od njihove dejanske pojavnosti. In če bi se jim uresničila tudi ta želja, bi sledilo novo razočaranje. In njemu novo hrepenenje.
Vse to in še imenitno "utripajoč" odrski prostor s svojo slikovitostjo osvetlitve in zamolkle barvitosti, predvsem pa izdiferenciranosti igralsko (gibno in govorno enako uspešnih) stvaritev je vzrok za nastanek navdušujoče, izjemno lepe uprizoritve, ki ima eno samo napako - ponesrečen, neizrazit, bled sklepni prizor. Toda njegova prisotnost v spominu je na srečo kratka in bežna. Toliko je, namreč imenitnega v Emiliji, da krepko odtehta tisto, kar ni najbolj posrečeno.
Emilijo so živo in raznoliko igrale Petra Govc, Sanja Neškovič, Lučka Počkaj, in Mateja Rebolj. Napoleoni pa so bili izraziteje na skupni imenovalec vloge (mrko možatost) usmerjeni Goran Bogdanovski, Matej Filipčič in Mare Mlačnik.
Drugi zasluženi za umetniški uspeh izjemno sugestivne produkcije so bili še Helena Pivec (asistenca za likovno umetnost), Aljoša Kolenc (scenografija), Majda Kolenik (kostumografija), Blaž Peršin (izbor glasbe) in Miro Janežič (oblikovanje luči).
Emilija je uprizoritev, ki s prefinjeno lepoto kompleksnega odrskega dogajanja, razpetega med mehkobo in trdoto, ter z živostjo trenutka išče pot h gledalčevim spoznanjem o nadčasovnosti.