Osum

22. 11. 2002

igrajo:
Jette Ostan Vejrup
Iva Zupančič
Akira Hasegawa

režija, scenografija: Matej Filipčič
dramaturgija, tekst: Irena Štaudohar, Arundhati Roy
kostumografija: Alan Hranitelj
glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
glas: Jurij Souček
oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
fotografija: Peter Uhan

produkcija OSUM, Muzeum in Moderna galerija Ljubljana
oktober 2002

projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS in MOL- oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost

 

Strel v oči

Kadar se ponoči sprehajamo skozi mesto, v razsvetljenih oknih vidimo vsakdanje prizore neslišnih filmskih-družinske idile, dolgočasja, prazne sobe, osamljenosti, nežnosti... Vznemirljivost tega opazovanja se sestavlja v zgodbe šele v naši domišljiji in spomin je pri tem najboljše lepilo-»čudežno spočetje življenja«. Sami sebi smo vedno najboljši romanopisci, nezavedni in zavestni spomin pa napenjata lok pripovedovanja v sago naše bližnje in daljne zgodovine. Družina je intonacija odnosov: naših, naših staršev, staršev naših staršev...Daleč nazaj se lahko oziramo za vzorci, zločini, ljubeznimi, spodletelimi komunikacijami, strahovi...

OSUM je fuzija individualne zgodbe, družinske sage in kriminalke. To je zgodba o materi, hčerki, sinu, sestri, bratu, možu, ljubici, ljubimcu... Prikazuje trenutek, v katerem lahko svoje življenje sestavimo v časovni stroj makete, se vanjo zazremo iz ptičje perspektive in z detektivsko natančnostjo preučujemo tople in krute odlomke preteklosti ter jih lepimo na sedanjost. Ta mikrosvet interierja lahko nosimo v rokah z milino svetnikov iz srednjeveških poslikav ali pa s hladom rablja, ki z enim samim stiskom rok na vratu ubije spomin. Razlike med znotraj in zunaj ni več, gledamo lahko le še od blizu in navznoter.
Utrip predstave izhaja iz filma Rašomon režiserja Kurosawe, ki je prispodoba najboljše kriminalke človeškega tkiva, kjer vsi junaki priznajo svoj umor in vendar lažejo, saj, kot pravi ena izmed prič, ljudje niso sposobni govoriti resnice, ker so umrljivi. In ker imajo želje.
Najboljši mikrokozmos pa še vedno nosimo s seboj in udejani se takrat, kadar nekomu pogledamo globoko v oči, v njih ugledamo »noč sveta« in se prepoznamo… Poženemo se kot tekač, ki ga je vzpodbudil strel iz pištole in tečemo, tečemo, da bi bili hitrejši od krogle v naših očeh.

 

OSUM je predstava, zamišljena kot kriminalka, za gledališče dokaj nenavaden žanr. Inspiracija za način pripovedovanja zgodbe izhaja iz enega najbolje zasnovanih filmov o umoru – Rashomon (režiser Akira Kurosawa), v katerem štiri priče, med drugim tudi žrtev sama, razlagajo svojo verzijo umora. Vsaka je drugačna, vsaka možna, zato umor za vedno ostane uganka.
Drugi motiv, ki je uporabljen kot inspirativni material, so filmi Alfreda Hitchcocka, predvsem Dvoriščno okno in Vrtoglavica. Francoski pisatelj Celine je recimo dejal, da se ljudje delijo na dve kategoriji: ekshibicionisti in voajerji.

Predstava izpostavlja emocije ljubezni, strasti, pozabe, spomina, melanholije, praznine ter se pri tem spogleduje s klasičnimi melodramskimi zgodbami. Ena izmed tez je recimo ta, da je najpopolnejši umor pravzaprav to, da lahko pozabimo človeka, v katerega smo bili nekoč strastno in neizmerno zaljubljeni. Že sama misel, da ga ne bi vseskozi nosili v notranjih mislih, se nam je zdela nemogoča. Kam torej izgine ljubezen in kdo jo ubije? Poleg napete zgodbe, klasičnega kriminalnega suspenza in scenaristično filmskih dialogov, naj bi igralska ekipa izpostavljala likovnost in prostorskost. Zato je predstava postavljena v galerijski prostor.
Pri prostorskih določitvah je uporabljen princip arhitekturne makete, s katerimi je predstavljena soba, v kateri živijo trije ljudje z različnimi usodami (Dvoriščno okno). »Dogajanje« znotraj makete se tako refleksira na odru (mikrokozmos in makrokozmos).

Izhajamo lahko iz teze, da je usoda detektiva pravzaprav zelo podobna usodi režiserja ali dramaturga/scenarista. Oba se vživljata v glavnega junaka. V kriminalki je to morilec, kot je to tudi v klasičnih grških ali renesančnih dramah, kjer je glavno gibalo dogajanja prav tako umor ali želja po umoru. Detektiv odkriva in sestavlja usodo glavnega junaka, »ovohava« njegove sledove, sestavlja njegovo življenjsko zgodbo, poskuša odkriti zgodbo o njegovem otroštvu, zbira fotografije iz njegovega otroštva, lista njegove dnevnike in se sprašuje, kaj ga je pripeljalo do zločina. Podobno, kot v procesu nastajanja predstave deluje dramaturg oziroma režiser. Rešuje uganko človeške psihe in usode, kar je klasična poetika vsake drame in o čemer je pisal že Aristotel. Tudi sama obnovitev umora, ki je del vsakega razpleta detektivke, je na neki način zelo gledališka - režija in natančna mizanscena dogajanja.

Eskimi pravijo: če hočeš ujeti severnega medveda, moraš postati severni medved. Gre torej za predstavo, kjer smo vsi detektivi, vsi žrtve in vsi morilci.

Irena Štaudohar

 

"Miniatura v belem"

Kakšno moč ima belina? Ali na enotnem brezbarvnem ozadju vse razlike izginejo in je tudi vprašanje o grehu in krivdi nesmiselno? Ali belina oboje ravno še močneje poudari in je tisti, ki je grešen in kriv, to do kraja? Ali pa gre morda za kaj tretjega: belina kot (brez)barva nostalgije na koncu koncev vse, nedolžne in grešne, prekrije z isto tančico emotivnega miru in spomina ...
To niso temeljna vprašanja in tudi odgovori nanje niso usodni. Njihova moč je v detajlih, ki pa jih je potrebno ujeti v pravem trenutku, saj jih belina neusmiljeno namenja izginotju.
Predstava Osum izkorišča belino prostora Moderne galerije, ki ga »delavec« pred začetkom predstave še dodatno »beli«. Tla pregrne z belo preprogo in tudi »svoji« ženski obleče v belo; črn je samo moški. A za to ni nič bolj »kriv«. Ne odločimo se prehitro pravijo avtorji in ne »osumimo« ga na pamet, saj gre v uprizoritvi za nekaj drugega: za prevrtljivost dogajanja, menjavo vlog, izmuzljivost izrečenega in relativiziranje pogleda. Vsi so (smo?) osumljenci in nihče ni (več) kriv. Miniaturno dogajanje pred gledalcem je še dodatno miniaturizirano s »posnetkom« mizanscene z lutkami.
Gledalca pa pritegne zlasti umirjena zbranost nastopajočih, njihova nepretenciozna igra, s premišljenim razmerjem med psihologijo in stilizacijo, po potrebi zrela ali naivna, kontemplativna ali erotična, iskrena ali sprenevedava, vselej pa rahla in občutljiva , nostalgična in na meji pozabljenja, kot da bi jo naslikal z belim na belo.

Blaž Lukan, Delo

 

gostovanja:

- 42. Borštnikovo srečanje, Maribor, Slovenija, 2003

- UNIDRAM FESTIVAL, Potsdam, Nemčija, 2004

http://unidram.de/uni_engl/archive/groups/2004/11osum.htm