Dan državnosti 2013

24. 6. 2013

Protokol RS in Ministrstvo za kulturo RS, Kongresni trg, Ljubljana

"srce-kompas"

Režiser in avtor scenarija ter scenografije Matej Filipčič
Oblikovanje besedil Eva Kraševec
Kostumograf Alan Hranitelj
Oblikovalec svetlobe  Jernej Guštin
Avtor videa Klemen Dvornik
Oblikovalec vizualij Nejc Lavrič Osrajnik
Grafična podoba Rok Marinšek

Voditeljica Nataša Barbara Gračner
Voditelj Aleš Valič

Perpetuum Jazzile
Gregor Skočir
,vokal
Nina Vodopivec, vokal
Martin Janežič , bobni
Peter Dekleva, električna kitara
Tilen Artač, električno čelo
Bojan Bajželj in Dušica Jenko, plesni par
ŠD Sokol Bežigrad

Koncept proslave uokvirjajo metafore srca, obzorja in kompasa. Pogled v obdobje osamosvajanja Slovenije nas spomni na obzorje mlade države, ki se nenehno spreminja, a je kljub temu eno samo, nam vsem skupno in prav k temu obzorju se vedno znova vračamo; srce kot večpomenska metafora usmerja k sočutju, ljubeznivosti in strpnosti, a nas po drugi strani vodi k sprejemanju tistih odločitev, ki jih narekujeta srčnost in pogum; kompas pa nas opominja na pravo usmeritev in na odgovornost vsakega posameznika. Poezija, ki simbolizira čustva, se v proslavi prepleta s stvarnejšimi besedili o državi, metaforika arhitekture spregovori o konkretnih dejstvih. Glasbeni izbor zajema raznolik nabor od slovenske ljudske glasbe do svetovne klasike, kar nas tudi glasbeno umešča v prostor in čas. Sodelujoči umetniki in ustvarjalci vseh starosti, od mladih pevcev Perpetuuma Jazzile, igralcev Nataše Barbare Gračner in Aleša Valiča, do starejših, telovadnega društva Sokol poudarjajo pomembnost vzajemnosti in sobivanja ter soustvarjanja različnih generacij.

Scenografija poudarja vrtljivi kompas, v sredi katerega je stekleno srce, ki ga je posebaj za to priložnost naredila Steklarna Rogaška.

"Mišica ritmično utripa in črpa kri po telesu. Čeprav ni večje od stisnjene pesti, vsak dan naredi sto tisoč udarcev in po telesu požene do devet tisoč litrov krvi. Skozi sto tisoč kilometrov ožilja potisne kri v dvajsetih sekundah in jo v krogih poganja tako dolgo, da v enem dnevu prepotuje devetnajst tisoč kilometrov, kar je skoraj pol poti okoli sveta. Srce je kos mesa.
Fizično je srce eno samo, vendar ima dvojno naravo. Ima dvoje preddvorov in dvoje prekatov, po njem se pretakata dve vrsti krvi, ima dve strani, ki pošiljata kri na dvoje povratnih potovanj. V njem sta dva tipa žil – vene in arterije – njegov namen pa je en sam: vzdrževati življenje. Pogosto ga upodabljamo kot simbol z dvema polkrožnima vijugama in koničastim dnom.

Davno preden je človek razumel njegovo delovanje, je srce postalo simbol, ki ga povezujemo z duhovnostjo in čustvi. Simbolika srca je stara kot človeštvo.
Dvojnost srca povezuje telo in dušo. Bog in človek, Aristotel in Descartes, antično in moderno, sveto in profano, fizično in čustveno, trdo in mehko, moško in žensko, levo in desno … Tudi zvok njegovega bitja je bipolaren.
Srce povezujemo z ljubeznijo, bolečino, ponosom, pogumom, življenjem, smrtjo in glasbo. Srce, ki zdravo bije, je bistvo vsakega zdravega organizma. Srce je kompas, ki usmerja odločitve v pravo smer.

Vse, kar zajema prostor - gibno ali negibno - je arhitektura. Ta ustvarja čudežne pokrajine, ki so delo duha. Arhitekt začasno dopolnjuje s trajnim. Stebrišče, obok, ladja ustvarjajo zanesljivo zavetje, ki zmore preživeti stoletja.
S konstrukcijo zadostimo tako trajnim kot začasnim zahtevam. Zgradba je ogrodje z elementi in oblikami, kakor jih nalagajo zahteve časa; podreja se sedanjosti, jo spaja s preteklostjo in ji ustvarja trajnost.
Ogrodje, skelet, pomeni zgradbi to, kar je okostje za živo bitje. Kakor okostje – ubrano, uravnoteženo, simetrično – objema in nosi najrazličnejše organe, tako mora biti sestavljeno tudi ogrodje države – ubrano, uravnoteženo in simetrično.

Ko je zadoščeno tako zahtevam trajnosti kot sodobnim merilom, dobi država značaj, stil in ubranost. S sijajem resnice država doseže lepoto. Resnica pa je v vsem, kar je prežeto s častjo in naporom, da nosi in varuje.  

Kdor spoštuje tako zahteve trajnosti kot tudi duha svojega časa, lahko naredi veliko delo, ki bo videti, kakor da stoji od nekdaj. Cilj državnosti namreč ni zgolj, da nas v nekem trenutku očara ali gane. Očaranje in ganjenost sta bežna pretresa, končni cilj državnosti pa je v tem, da nas vodi v zadoščenje, prek občudovanja v čisto veselje."