s a n s e t

4. 11. 2004

po motivih iz Fedre (J. Racine)

igrajo:
Lučka Počkaj
Katja Levstik
Gorazd Bračun

režija, scenografija: Matej Filipčič
dramaturgija, tekst: Irena Štaudohar
kostumografija: Alan Hranitelj
kitara: Uroš Usenik
oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
oblikovanje luči: Miran Šušteršič
oblikovanje promocijskih gradiv: Rok Marinšek
foto: Peter Uhan

odlomki teksta so povzeti po drami Fedra, J. Racina (prevod: Marija Javoršek)

produkcija OSUM
november 2004

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS in MOL-oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost v sodelovanju s Festivalom Ljubljana, JSKD, Zavodom Bunker in Gledališčem Glej

 

»Play back«

Nihče ne živi v neposredni sedanjosti: vsi povezujemo stvari in dogodke z vezivom osebnega in kolektivnega spomina. Na kakšen način si v glavi vrtimo spomine? Nazaj ali naprej? Jih spreminjamo, popravljamo, ponavljamo, jih interpretiramo? Vse, prav vse znamo storiti z njimi.

Nekatere najbolj intimne, ljubezenske, prikličemo v svojo sedanjost in si jih zavrtimo nazaj v svoje telo, s pomočjo najbolj »banalnih« pripomočkov za sentimente – z ljubezensko popevko. Ni čudno, da je eden najbolj znanih filmskih izrekov vseh časov prav stavek iz Casablance: »Zaigraj še enkrat, Sam.«
Spomin je medij časa. A paradoksalno, ko nam je nek spomin najbolj blizu, je obenem tudi najbolj neznosno daleč. Kot neuslišane želje.

Fedra je prispodoba nesrečne ljubezni, je medij vseh arhetipov za ljubezenska čustvovanja. Zaljubljena je v pastorka, nori, joka, vzdihuje, rdeči, preklinja, bledi, blazni, se maščuje, zbudi mitološke pošasti, mori, izdaja... Njeni notranji monologi postanejo izpoved in medij, ki vase posrka vse njene besede in dejanja, je Enona, njena dojilja. Če zavrtimo Fedro nazaj slišimo dialog, dve zgodbi, spomin in pozabo.
Foucault je o Racinovem gledališču zapisal, da v njem vsak dan izpodrine neka noč, ki se na koncu konča z dnevom. Vse stvari se dogodijo dvakrat; od blizu in daleč, znotraj in zunaj. Med vzhodom in zahodom sonca. Najlepšim naravnim medijem sentimenta.

Irena Štaudohar



Sanset je zanimiva in kljub nepretenzioznosti (ter kratkosti) natančno in učinkovito zamišljena ter izvedena gledališka miniatura na »temo« Racinove Fedre. V serijo prizorov, potekajočih med dvema igralkama (in odrskim delavcem), sta režiser in scenograf Matej Filipčič ter avtorica besedila in dramaturginja Irena Štaudohar strnila dogajanje, ki izvira iz različnih interpretativnih oz. uprizoritvenih ravni. Najprej je tu kostumski prizor med Fedro in njeno dojiljo, na novo napisan in dopolnjen z izvirnimi verzi, pa prizor med obema ženskama v »civilnih« oblačilih, nadalje prizori, v katerih obe ženski vsaka zase (v mikrofon) pripovedujeta o svojih drobnih doživetjih ali občutljivih stanjih, pa prizor priprav, izvedbe, izzvena odrskega dejanja, in končno prizori, v katerih se v dejanje »neopazno« vplete mlad odrski delavec (sproščeni Gorazd Bračun), za katerega ne vemo natančno, ali je predmet ali simbol Fedrine neutolažljive ljubezni.
Ljubezen je namreč poglavitna tema te razločno artikulirane uprizoritve, vendar ne zgolj-ljubezen, temveč pravi ljubezenski ogenj, ki pa v telesu Lučke Počkaj izgoreva navznoter. Dojilja (v prepričljivi izvedbi Katje Levstik) nenehno spodbuja njeno izrekanje, in dvogovor med obema ženskama je na trenutke izbrano prispodoben, pa življenjsko neposreden, a tudi skoraj metafizično privzdignjen, tako da ljubezen iz uprizoritve izstopi celo kot neke vrste »personificirano«, nič patetično, skorajda taktilno, hkrati pa popolnoma krhko čustvo oz. občutje, ki se ga je mogoče (in potrebno) le komajda opazno dotikati, saj se drugače sesuje oziroma sprevrže v lastno nasprotje. To nalogo opravljajo tako avtorica besedila kot režiser in navsezadnje Počkajeva v »osrednji« vlogi izvrstno: prva v obliki zdaj poetične, zdaj refleksivne, zdaj rahlo ironične (zlasti v »oddaji« na temo »osamljenosti ljubezenskega diskurza«) besedilne tkanine ali krpanke, drugi s precizno odmerjenimi situacijami, zgovornimi kretnjami in kljub ekonomičnosti asociativno scenografijo (dva naslonjača plus ozadje v podobi nekakšne miniaturne stolpnice z osvetljenimi okenci), tretja pa z zagonetno zadržanostjo, ki spodbuja vprašanja, kot so:   kdo je ta, ki ljubi, ali zares ljubi, ali si sploh zasluži izbrančevo ljubezen, ali ne ljubi le sebe in svoje umišljene neoporečnosti…?
Iztočnic te »sansetovske« (kvazi)melodrame (uporablja le njena sredstva, da z njimi doseže globji dramatični učinek) je še več, a jih tukaj lahko samo navedemo: časovna zanka, v katero so ujeti trije »junaki« (in jo ponazarja vrtenje zvočnega posnetka nazaj), razmerje med nastopom in intimo, med javnim in privatnim, med spominom in spominjanjem, ipd. Skratka, dovolj asociacij za gledališki dogodek, katerih na domačih zunajinstitucionalni sceni zadnje čase ni ravno na pretek.

Blaž Lukan, Delo