Notice: Undefined index: domain in /var/www/domdesign/private/lib/items/Domino/Header/HeaderContact/view.php on line 40

Notice: Undefined index: domain in /var/www/domdesign/private/lib/items/Domino/Header/HeaderContact/view.php on line 40
Matej Filipčič - CV

CV

Matej Filipčič

Po končani Srednji naravoslovno-matematični šoli se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, kjer je leta 1989 diplomiral. Leta 2002 je končal magisterij iz scenografije in kostumografije na AGRFT Ljubljana. Leta 2001 je ustanovil Umetniško društvo OSUM, v katerem deluje kot neodvisni producent in kreativni direktor.

V devetdesetih letih je kot performer nastopil v vrsti pomembnih plesnih in gledaliških predstav ter gostoval na več kot petdesetih pomembnejših gledaliških festivalih v tujini. Od leta 2000 kot režiser, scenograf in producent ustvarja lastne avtorske gledališke projekte: Interieri (2000), Osum (po motivih Rashomon A. Kurosawe in Funny in Alexander I. Bergman, Moderna galerija 2002), Sanset (po motivih Fedre J.Racine, Viteška dvorana Križank 2004), Ko mine (po motivih Jesenske sonate I.Bergmana, Mestno gledališče ljubljansko 2005), La La La… (Stara elektrarna, 2007) in Tosca (Mesto gledališče ljubljansko, 2008). Za slednjo je prejel nagrado Napoli Cultural Classic za najboljšo mednarodno predstavo v letu 2009. Novembra 2010 je v Viteški dvorani Križank predstavil uprozoritveni dogodek z naslovom Marija Antoinetta. Novembra 2015 je v Grand hotelu Union v Ljubljani uprozoril gledališki dogodek Melanholični croquis po motivih novele in filma Smrt v Benetkah.

S svojimi predstavami je med drugim gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju, Borštnikovem srečanju v Mariboru, v Potsdamu, Reimsu, Parizu in Neaplju, ...

Leta 2005 je na Slovenskem filmskem festivalu premierno prikazal svoj filmski prvenec INTERIERI z Ivo Zupančič v glavni vlogi.

Med njegove vidnejše scenografije lahko uvrstimo še predstave Poželenje (Cankarjev dom, 2000), Hrošč (MGL, 2001), Smer zahod (Cankarjev dom, 2003), Perzej (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2003), Ta ljubezen … (SNG opera in balet, 2002), Veronika se odloči … (SNG opera in balet, 2005) in Odtrgana slušalka (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2005).

Njegovo ustvarjanje vključuje tudi več kot sto šestedeset režij in scenografij raznih korporativnih in komercialnih dogodkov za podjetja, kot so Porsche Ljubljana, Delo, Simobil, Avon, Elan, Microsoft, Lek, Ljubljanske mlekarne, Petrol, L`Oreal, Pernod Ricard, Zavarovalnica Triglav, Chopard, …

V zadnjih letih pa je režiral tudi devet državnih proslav, pri katerih je bil tudi avtor scenografij.

V zadnjih letih svoje gledališko delo predstavlja tudi skozi galerijske postavitve. Leta 2010 je postavil retrospektivno razstavo njegovih scenografij z naslovom Gledališki objekti. V letu 2011 je v Mestni hiši v Ljubljani postavil odmevno razstavo Marija Antoinetta-gledališki objekt, leta 2017 pa je v Galeriji ISIS razstavil gledališki objetk z naslovom Razpoka v kozmičnem jajcu.

Januarja 2012 je režiral otvoritev Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 in decembra istega leta njen zaključek.

*           *           *

"Prostorski nomad Filipčič gostuje s predstavami v različnih prostorih (cerkev sv. Marije Alietske v Izoli, klet Moderne galerije, Viteška dvorana Križank, Mala scena MGL, Stara elektrarna, velika dvorana Grand Hotela Union), vselej gre za iskanje in prilagajanje danostim, ki mu prostor kot italijanska škatla ni izključni cilj.

Za njegove predstave ni enoznačne nalepke. Filipčič ve, da je njegova identiteta sestavljena – in eklekticizem je standard tega diskurza, smisel nastopi kot skupek malih smislov. Teme minevanja, ustvarjalnih kriz, dvojnosti med lepoto in razkrojem, odpirajo polje, ki izhaja iz obsesije s smrtjo, kot jo nemara občuti avtorjevo osebno melanholično stanje. Filipčič ne zanika svoje »nesistemskosti«, uhaja subverzivnemu potencialu, zato ni v ospredju tematiziranje družbe ali konfrontiranje z njo (kaj je navsezadnje »dolžnost do družbe«?). Prav tako ne preizkuša »handkejevskega« modela zmerjanja občinstva, ne poskuša se pririniti v ospredje z agitacijo ali edukacijskim podukom. Odloča se za manj »škodljiv« pristop od kakšne brechtovske ozaveščenosti – navsezadnje za dobro predstavo tudi ni nujno, da reagira na aktualno stvarnost in nastopa opredeljeno, z gnevom, uporniško. Za površjem podob in besed ne gre za angažirano sondiranje geopolitičnega stanja, že iz tega vzroka je ta odrski jezik v okviru slovenskega teatra unikum: premalo revolucionarno in zelo estetizirano je na neki način v opoziciji s sodobnim svetom (koliko prostora je še za umetnost te vrste?). Ta diskurz sega »čez« politično zamreženost govorice in vizualnega jezika, saj nima ne aktivističnih sposobnosti ne tovrstnih ambicij. Medtem, ko se običajna družbenokritična preslikava zdi razumljiva za sodobno gledališče, se ta odrska senzibilnost ne pretvarja, da pozna prave odgovore na prava vprašanja, to je bistveni del njenega izhodišča. Pušča vtis krokija, neprosojnega okruška, notranjega občutenja, od katerega bi nemara želeli več vsebinskega polnila (bi nam predstava tako nudila večjo možnost, da »osumimo«, kaj je njena intenca?), kljub temu, da prepoznavne občutenjske dimenzije ni mogoče zgrešiti in je njeno težje opredeljivo naravo mogoče sprejeti.

Glede na to, da je situacija umetnosti analogna razslojevanju družbe in je sodobna umetnost, po R. Salecl, pomanjšana kopija kapitalističnega sistema, je tudi sistematični javni diskurz o umetnosti skrčen. Kljub temu, da je gledališka kritika v zadnjih dveh desetletjih dobila drugo kvaliteto in da uredniška presoja krči pozornost za projekte, ki nastajajo zunaj osrednjih institucij, pa dejstva kažejo, da Filipčičevi avtorski projekti niso ostajali prezrti in so bili deležni razmeroma redne refleksije »uradnih« kritikov (Jež, Lukan, Pogorevc, Bogataj, Kraigher, Jesenko, Podboj, Pezdir, Golob, Lesničar Pučko, Dobovšek), nekatere od njih so tudi vzpostavile dialog s predstavami."

Primož Jesenko

 

"Zidam predstavo"

Med teatrom in arhitekturo – Arhitekt Matej Filipčič sodi med tiste slovenske arhitekte, ki so v fazi raziskovanja prostora preskočili v teater – to navidezno prizorišče življenja. Filipčič je končal podiplomski študij scenografije in kostumografije na AGRFT v Ljubljani. Vseskozi je poglobljeno povezan s prostorom in njegovimi vsebinami. V dihotomiji med stvarnostjo (arhitekturo) in novo stvarnostjo (gledališčem) se izmika jasni poklicni opredelitvi. Ali zanj pomeni premik iz arhitekture v gledališče beg? To trditev zanika in dodaja, da ga premočrtni svet nikoli ni zanimal. Prehajanje iz enega področja v drugo je po njegovem mnenju prednost, ki omogoča poglede iz različnih zornih kotov in s tem distanco do lastnega dela in samega sebe. Oblikovanje prostora za gledališče je vsekakor povezano z vsebinami, ki jih naseljuje v ta skrivnostni prostor odra s katerim se je potrebno vseskozi aktivno boriti, ga udomačevati, mu nasprotovati in dopuščati njegovo divjost; vse to za igralce in za gledalce.

Pravi, da gradi predstave. Na njegove gradnike/detajle v gledališču, kot so tekst, gib, objekt, kostum, glas, luč … se vsak gledalec naveže kot sam ve in zmore ter tako podoživlja lastne zgodbe. Filipčič je zavezan modernosti, tradicionalnim zgodbam in čvrsti strukturi s konceptom in vizijo. Gre za neke vrste subjektivno univerzalnostjo v momentu katere se lahko prepozna vsak gledalec.

Po njegovem si v gledališču, za razliko od arhitekture, direktneje soočen s pojmom minevanja. Objekt/predstava »živi« samo določeno število ponovitev nato v prostoru ni več fizične prisotnosti tvojega dela, predstava ostane le kot spomin tako v ustvarjalcu kot tudi v gledalcu in prostoru. Kot da bi slikarju vzeli sliko, kiparju kip in nenavsezadnje - arhitektu zgradbo. Prav zaradi minljivosti in neponovljivosti je gledališče zanj življenjska in ne poklicna odločitev.

Bogo Zupančič