Matej Filipčič

Po končani Srednji naravoslovno-matematični šoli se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, kjer je leta 1989 diplomiral. Leta 2002 je končal magisterij iz scenografije in kostumografije na AGRFT Ljubljana. Leta 2001 je ustanovil Umetniško društvo OSUM, v katerem deluje kot neodvisni producent.

V devetdesetih letih je kot performer nastopil v vrsti pomembnih plesnih in gledaliških predstav ter gostoval na več kot petdesetih pomembnejših gledaliških festivalih v tujini. Od leta 2000 kot režiser, scenograf in producent ustvarja lastne avtorske gledališke projekte: Interieri (2000), Osum (po motivih Rashomon A. Kurosawe in Funny in Alexander I. Bergman, Moderna galerija 2002), Sanset (po motivih Fedre J.Racine, Viteška dvorana Križank 2004), Ko mine (po motivih Jesenske sonate I.Bergmana, Mestno gledališče ljubljansko 2005), La La La… (Stara elektrarna, 2007) in Tosca (Mesto gledališče ljubljansko, 2008). Za slednjo je prejel nagrado Napoli Cultural Classic za najboljšo mednarodno predstavo v letu 2009. Novembra 2010 je v Viteški dvorani Križank predstavil uprozoritveni dogodek z naslovom Marija Antoinetta.

S svojimi predstavami je med drugim gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju, Borštnikovem srečanju v Mariboru, v Potsdamu, Reimsu, Parizu in Neaplju.

Leta 2005 je na Slovenskem filmskem festivalu premierno prikazal svoj filmski prvenec INTERIERI z Ivo Zupančič v glavni vlogi.

Med njegove vidnejše scenografije lahko uvrstimo še predstave Poželenje (Cankarjev dom, 2000), Hrošč (MGL, 2001), Smer zahod (Cankarjev dom, 2003), Perzej (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2003), Ta ljubezen … (SNG opera in balet, 2002), Veronika se odloči … (SNG opera in balet, 2005) in Odtrgana slušalka (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2005).

Njegovo ustvarjanje vključuje tudi več kot sto dvajset režij in scenografij raznih korporativnih in komercialnih dogodkov za podjetja, kot so Delo, Simobil, Avon, Microsoft, Lek, Ljubljanske mlekarne, Petrol, L`Oreal, Pernod Ricard, Zavarovalnica Triglav, Chopard, …

V zadnjih letih pa je režiral tudi pet državnih proslav, pri katerih je bil tudi avtor scenografij.

V zadnjih letih svoje gledališko delo predstavlja tudi skozi galerijske postavitve. Leta 2010 je postavil retrospektivno razstavo njegovih scenografij z naslovom Gledališki objekti. V letu 2011 je v Mestni hiši v Ljubljani postavil odmevno razstavo Marija Antoientta-gledališki objekt.

Januarja letos je režiral otvoritev Evropske prestolnice kulture Maribor 2012.

Zidam predstavo

Med teatrom in arhitekturo– Arhitekt Matej Filipčič sodi med tiste slovenske arhitekte, ki so v fazi raziskovanja prostora preskočili v teater – to navidezno prizorišče življenja. Filipčič je končal podiplomski študij scenografije in kostumografije na AGRFT v Ljubljani. Vseskozi je poglobljeno povezan s prostorom in njegovimi vsebinami. V dihotomiji med stvarnostjo (arhitekturo) in novo stvarnostjo (gledališčem) se izmika jasni poklicni opredelitvi ali je scenograf, kostumograf, režiser, igralec ali arhitekt. Ali zanj pomeni premik iz arhitekture v gledališče beg? To trditev zanika in dodaja, da ga premočrtni svet nikoli ni zanimal. Prehajanje iz enega področja v drugo je po njegovem mnenju prednost, ki omogoča poglede iz različnih zornih kotov in s tem distanco do lastnega dela in samega sebe. Oblikovanje prostora za gledališče je vsekakor povezano z vsebinami, ki jih naseljuje v ta skrivnostni prostor odra s katerim se je potrebno vseskozi aktivno boriti, ga udomačevati, mu nasprotovati in dopuščati njegovo divjost; vse to za igralce in za gledalce.

Pravi, da gradi predstave. Na njegove gradnike/detajle v gledališču, kot so tekst, gib, objekt, kostum, glas, luč … se vsak gledalec naveže kot sam ve in zmore ter tako podoživlja lastne zgodbe. Filipčič je zavezan modernosti, tradicionalnim zgodbam in čvrsti strukturi s konceptom in vizijo. Gre za neke vrste subjektivno univerzalnostjo v momentu katere se lahko prepozna vsak gledalec.

Po njegovem si v gledališču, za razliko od arhitekture, direktneje soočen s pojmom minevanja. Objekt/predstava »živi« samo določeno število ponovitev nato v prostoru ni več fizične prisotnosti tvojega dela, predstava ostane le kot spomin tako v ustvarjalcu kot tudi v gledalcu in prostoru. Kot da bi slikarju vzeli sliko, kiparju kip in nenavsezadnje - arhitektu zgradbo. Prav zaradi minljivosti in neponovljivosti je gledališče zanj življenjska in ne poklicna odločitev.