Ko mine

po motivih filma Jesenska sonata (I. Bergman)

igrajo:  Jette Vejrup Ostan, Iva Zupančič

režija, scenografija: Matej Filipčič
dramaturgija: Irena Štaudohar
kostumografija: Alan Hranitelj
oblikovanje luči: Miran Šušteršič
oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
lektorstvo: Barbara Rogelj
oblikovanje promocijskih gradiv: Rok Marinšek
foto: Peter Uhan

koprodukcija OSUM in MGL, 2006
producent: Matej Filipčič

projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS in MOL- oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost

Predstava Ko mine (Jesenska sonata) je zgodba o materi in hčerki. Družinska saga oziroma duet, v katerem se dialog sooči s tišino in bolečina z ljubeznijo. Na nek način nikoli ne odrastemo, saj je vsak spomin na otroštvo kot živ organizem, ki tiho biva v nas in včasih postane intonacija naše bolečine, geste, pogleda, želje, strahu ... To je spomin, ki sluti naše življenje. Tako kot drevo sluti idejo o tem, da spomladi vzbrsti in jeseni odvrže svoje liste, pa pravzaprav ne ve natančno zakaj.

Glavni akterki predstave – mati, slavna pianistka, ter hči, katere življenje je kot nikoli razviti črno-bel film – sta ujeti v spiralasto zgodbo o ljubezni. »Poslušaj samo te prve takte ...« pravi mama hčerki, ko ji razlaga čustva Chopinovega preludija … »Boli, ampak on tega ne pokaže. Potem pa kar naenkrat vstopi kratko olajšanje, ki takoj mine, in ostane samo še bolečina. Ni niti manjša niti večja kot prej.« Ta njena interpretacija glasbe je natančna pripoved o njunem odnosu, preludij o neizrekljivem. Ali bolečina, ko jo izrečemo, mine? Ali hči kdaj preneha biti otrok svoje matere?

»Mama in hči. Kakšna strašna kombinacija občutij, zmešnjava in zmeda in vse se dogaja v imenu ljubezni. Hči mora naslediti materine rane. Hči mora preživeti in doživeti materine neuspehe. Materina nesreča mora postati tudi hčerkina nesreča. Kot da popkovina nikoli ne bi bila prerezana…Ali je hčerkina nesreča materina zmaga? Ali je moja žalost tvoja skrivna radost?«

Irena Štaudohar

Matej Filipcic - Ko mine